BLUZENJE

KAKO MI JE PORTAL WWW.CIMRI.SI SPREMENIL ŽIVLJENJE

Bilo je nekega jutra. V moje študentsko stanovanje je že kar nekaj časa močno sijalo sonce, ki mi ni pustilo spati. Vstal sem in si odšel skuhat čaj. Kave že nekaj časa ne pijem več, saj imam zaradi nje težave z želodcem. Pogledal sem v sosednjo sobo, cimra očitno že nekaj časa ni več doma. Verjetno je na predavanjih. Šit. Koliko je sploh ura? Deset proč. Prva predavanja sem že prespal. Na druga bi lahko prišel, če bi se uspel obleči v eni minuti in če bi tekel 5 min do trole, in mi le-ta ne bi pred nosom odpeljala. Ne. Ne da se mi. Mačka mam. Včeraj je imel nekdo rojstni dan. Tam, iz sosednjega študentskega doma. Kako mu je že bilo ime? Nevem, ne spomnim se, niti se mi ne da razmišljati. Je mel pa dobro žurko. Kdaj sem kej prišel domov. Dobro vprašanje.. eh, sej ni važno. Kako pa je bilo ime tisti luštni punci s katero sem govoril.... sej res, a sem dobil njeno telefonsko? Le kje jo imam. Eh nevem, ne da se mi iskati. Kaj sem sploh počel včeraj. Skoraj nič se ne spomnim. Očitno še en tipičen primer dobre študentske zabave.

Odločil sem se, da danes ne bom obiskal fakultete. Včeraj je bilo prenaporno. Čeprav bi bil že čas, da grem na kakšno predavanje. Ta semester sploh še nisem bil. Zgubljam voljo do študija, medtem ko je moj cimer čisto not padu. Njega bi si mogel vzet za vzgled. Zaradi predavanj in vaj, obveznosti, inštrukcij in učenja v knjižnici je tako malo doma, da sem že resno razmišljal, da bi na kakšnem študentskem forumu objavil oglas, da oddam njegovo sobo.

Spet me je začela boleti glava. Preveč razmišljam. Lačen sem. Kje so boni? Šit. Zmanjkalo. Pa ravno danes. Grem do študenta, kjer prodajajo študentske bone. Spotoma še pokličem folk, da mi ne bo treba it sam jest. Šit. Štipendija gre h koncu. Pa še niti pol meseca ni mimo. Jeb**o študentsko življenje. Ko le ne bi bilo tako drago. Sej je štipendija, pa ugodnosti, pa boni, pa subvencije, pa... STROŠKI. Ne gre brez podpore od doma, ali pa brez plače od študentskega dela. Ki ga je nemogoče dobiti, razen če bi šel za kelnerja. To mi pa ni. Nisem tak tip človeka.

Na portal www.cimri.si bom objavil oglas, da prodajam študentska gradiva. Dal sem tudi oglas, da potrebujem prevoz domov. Upam, da najdem nekoga, da me pelje. Tudi jaz jim bom nudil prevoz, ko bom imel avto. Študentom. Takim, ki nimajo avta. No, kje sem že ostal.. Aja. Ni dnarja. JE PANIKA. Upam, da vsaj gradiva prodam. Da bom zdržal do konca meseca, brez odrekanja. Kupim bone. Samo dva. Več ne, ker ni ziher. Kaj pa če bom danes spet pil, pa mi jutri ne bo pasalo jesti. Ne bom za brezveze kupoval.

Najedel sem se. Pasal bi en poceni čaj ob Ljubljanici.

Kramljam ob Ljubljanici. Pijem že tretji čaj. Ne da se mi nikamor.

Pridem v študenta. Spodaj na oglasni deski vidim oglas, da nekdo išče cimra. Pisava je strašljivo znana, telefonska številka tudi. Očitno, se me namerava moj cimer znebiti. Razumem ga, izgleda nisem ravno hodil po prstih včeraj, ko sem prišel domov v najino sobo. V sobi me čakajo zapiski in informacije o vprašanjih, ki bojo verjetno na testu in stari izpiti. To sem čakal. Najlepša ji hvala. Le kaj bi brez nje.

Morale bi obstajati nagrade za študente. Za takšne kot sem jaz. Toliko obveznosti imam vsak dan, pa se kljub temu uspem tudi učiti in tu pa tam opraviti še kakšen izpit.

Mogoče pa so. Grem pogledat na internet. Evo ga. Nov študentski portal www.cimri.si . Slogan ima Tvoj spletni cimer. Pošteno. Vse je gor. Baje pride v kratkem še več.

Delam na tem. Jaz in še dva prijatelja, s katerima skupaj sodelujemo in ustvarjamo ta portal. Za vas. Za nas.